Gratia je bila restavracija, ki nam je pred kratkim padla v oči in katero smo za obisk Tedna restavracij predlagali tudi sami. Zato smo se odločili, da jo seveda tudi obiščemo. Čeprav smo se na sam izlet odpravili malce pozno in tako zamudili večji del delovnega časa kobilarne, ti obisk le-te toplo priporočamo. Gratia se namreč nahaja zgolj par korakov stran od kobilarne s svetovno znanimi lipicanskimi konji.
S čem pa nas je dejansko Gratia prepričala? Pred obiskom z zanimivimi meniji in glavnimi jedmi – na mesnem z oskorjenimi gosjimi prsmi, na ribjem pa s pečenim filejem zlate skuše. Seveda sta oba menija vključevala še sladico, in zapečatena je bila naša odločitev za obisk.
S čem nam je Gratia postregla?
Poskusili smo tako ribji (Morje) kot mesni (Zemlja) meni. Menija se v večji meri nista razlikovala, razen pri hodu z glavno jedjo in s spremenjenim dodatkom pri juhi.
Pozdrav iz kuhinje nam je na krožnik prinesel svež radič, in takoj smo se spomnili na olivo v olivnem olju, ki smo je lani poskusili na Gradu Štanjel. Pozdrav je tako bil zanimivega okusa, a nič posebnega. Sledila je juha iz belega fižola s hrustljavo liziko iz prekajenega govejega jezika v mesnem, in z opečeno muškatno hobotnico v ribjem meniju. Juha je bila kar dobra, mogoče malce preveč osnovna, lizika iz govejega jezika pa pravzaprav zanimiva. Nekako ji je ustrezala kombinacija v juhi.
Po drugem hodu je sledila glavna jed. Oskorjene gosje prsi so bile na mesnem meniju božanske, pečen file zlate skuše pa ravno prav pečen in okusen. Pri mesnem smo dobili poleg fermentirane brinove jagode, pire pečenega topinamburja in mandljev, artičoko in bukovega ostrigarja. Na ribjem krožniku pa poleg vložena stebelna zelena z jabolkom, gel zelene in jabolka, bavarska krema z zeleno ter ribja zeliščna omaka z garumom in oljem figovih listov. Nad glavno jedjo smo tako vsi bili zelo navdušeni.
Za sledico je sledil kostanjev mousse, z ganašom temne čokolade in pimenta, drobljencem kostanja, kremo buče in mandarin, vanilijevim sladoledom in kokicami s karamelo in solnim cvetom. Pri sladici smo imeli visoka pričakovanja, a bili kar malce razočarani. Kostanjev mousse je bil dober, a je vanilijev sladoled poleg bil preveč osnoven, da bi poudaril okusne note moussa. Ganaš temne čokolade je bil kar močan, in je potem tisti šibek okus vanilije in nežen okus kostanjevega moussa ubil. Ampak na splošno je bila sladica dobra, čeprav smo iskreno od nje pričakovali več.
Kakšna pa je bila (o)cena?
Meni je stal 23 evrov, poleg pa smo vzeli še vinsko spremljavo za 20 evrov. Ta nam je ponudila poleg vsakega hoda en deciliter vina po izboru hišnega sommelierja, in prav vsak pairing vina s hodom je bil zadetek v polno.
Nad strežbo smo bili navdušeni, saj so nam vsako jed podrobno predstavili in nas večkrat, če je vse v redu. Ambient je bil res prijeten in vsaj po zunanjosti sodeč takšnega ambienta ne bi pričakovali. Drži torej tisti rek – ne sodi knjige po platnicah. Hrana pa tako no – bila je dobra, daleč od tega, da je ne bi prav pripravili. Oskorjene gosje prsi so bile vrhunske in ravno prav pečene, od sladice smo pričakovali več, pri ostalih jedeh pa je nekaj manjkalo, da bi udaril ven tisti pravi okus in poudaril element same jedi. Se bomo pa še zmeraj vrnili nazaj, sploh po izletu po kobilarni.
