Tokrat smo se odločili obiskati azijsko restavracijo v centru Ljubljane, ki ob petkih obljublja neomejen suši. Foodiji kot smo, smo se morali seveda prepričati na lastne oči (in usta), da gre dejansko za neomejen suši. Sploh pa, da je vredno zanj odpreti svojo denarnico. Ocenili smo zgolj njihov večer neomejenega sušija, njihove redne ponudbe (vsaj zaenkrat) ocenili še nismo. V petek smo jih torej obiskaIi in smo bili kar prijetno presenečeni, a daleč od tega, da bi skočili s stola na mizo in pričeli plesati od užitka.
Smo tudi sami bili sprva malce skeptični. Seveda, niso prvi s konceptom “all you can eat” hrane v Ljubljani. Na Rudniku ter v centru poleg pravne fakultete se nahajata še dve azijski restavraciji, ki ponujata prav tak koncept. Ampak ne ponujata striktno samo sušija. V tem primeru, smo menili, se lahko restavracija bolj fokusira samo na eno jed. Cena njihovega menija, kjer ponujajo pet različnih vrst sušija v enem večerju, je 14 evrov na osebo. Hod vsakič vključuje dva enaka sušija, ko krožnik izprazniš pa dobiš nov krožnik z novima sušijema, ki pa sta seveda drugačne vrste kot na prvem krožniku. Tako je za en “obrat” potrebno pojesti pet krožnikov oziroma deset sušijev (suši se obrne na krožnikih petkrat, toliko kolikor je vrst tisti večer). Tako se nadaljuje, dokler sam strežnemu osebju ne rečeš, da ti je dovolj.
Kaj smo si privoščili?
Na naš petkov večer so tako stregli California roll (rakovo meso, avokado, spicy majo omaka, sezam), Creamy tuna futomaki (pekoča tuna, cream cheese, kumare, futomaki), Double salmon (losos, avokado, zavito v lososa), Tempura prawn massago roll (tempura prawn posuto z massago) ter Losos nigiri suši rollse.
Sušiji so veliki, in s tem mislimo, da so res kar veliki. Pa ne količinsko po zelenjavi ali ribah, ampak po rižu. Seveda jim ni v interesu, da poješ 30 krožnikov sušija (ni ekonomske računice). A vseeno, bi lahko dodali malce manj riža. Tako smo bili pri šestem krožniku že kar malce siti vsega skupaj. Ne sušija, ki je sam kot sam bil narejen kar dobro, ampak riža, ki nas je pa preveč nasitil.
Kako smo ocenili?
Vsaj pri prvih petih krožnikih (torej toliko, kolikor je vrst), bi nam lahko strežno osebje brez težav povedalo, katere sušije sploh jemo. Prav, smo že imeli meni zraven (no, vsaj na začetku, potem so nam ga vzeli stran). Okej, lahko bi pogledali tudi na Facebook, kjer vsak teden navedejo, katere vrste suši menija služijo. Ampak, če bi nam natakar povedal kateri je kateri in kaj vsak vsebuje, bi bilo celotno doživetje veliko boljše. Ni potrebno iti v detajle, a menija s petimi vrstami sušija se ni ravno težko naučiti. Če bi še malce prišparali na rižu, bi bilo tudi odlično. A nekako tudi po vseh teh krožnikih, ne moremo reči, da so bili sušiji perfektni. Seveda, za svojo ceno so bili dosti solidno narejeni in tudi kolikor toliko okusni, a za kakšen bolj “pravi” okus se bo potrebno obrniti v japonsko restavracijo. Pa ne nas narobe razumeti – če imate radi suši in če bi ga radi pojedli v večjih količinah, le obiščite Tloft, žal vam ne bo. Če pa iščete celotno izkušnjo, vrhunski suši in pa posledično tudi malce višje cene (= večja kvaliteta), pa ne boste nič zamudili, če obiska ne naredite.
