Lahko kar ponosno rečemo, da smo zagotovo tisti jedci, ki bomo pico lahko pojedli kadarkoli in kjerkoli. A redko kje bomo rekli, da je bila pica res odlična in okusna. Ja, seveda – vsaka pica je dobra, in težko najdeš kakšno, ki bi bila res slaba. A skoraj vsaka pica je pač – samo pica. V Ljubljani si tako težko naletel na kakšno picerijo, ki bi te s svojimi picami pustila odprtih ust.
Kratka zgodovina
Potem se je pa tu zgodil Verace. Pod Ljubljanskim gradom, na mirni Streliški cesti je zaživela restavracija, pri kateri je ob večerih kar težko najti prosto mizo. Verace je tako “s sabo” pripeljal prave napolitanske pice. Torej, res kratka zgodovina – zgodbo o pici so začeli pisati že stari Grki, nato so jo razvili Neapeljčani, po svetu pa jo ponesli italijanski migranti. Na ulicah v Neaplju so prodajali pico obloženo z mastjo in česnom ali sirom in baziliko. Tako na kratko zgodovino opiše restavracija Verace.
A v pici je veliko več zgodovine. Po mnenjih zgodovinarjev in pravih hranoljubcev je prava pica samo ena – napolitanska Margherita in Marinara. Poleg tega pa napolitansko pico naredi posebno še lahko prebavljivo testo, ki zaradi dolgotrajnega (eno-, dvo- ali tridnevnega vzhajanja) z malo kvasa ne obleži v želodcu. Tako da po napolitanski pici zagotovo na hlačah ne boš iskal gumba za odpenjanje (no, razen če si privoščiš dve ali tri pice, kar se lahko kar hitro pripeti).
V Ljubljano so pripeljali pravega italijanskega picopeka Fabia Carusa, ki pripravi pice v 90-sekundah (zaradi testa, ne zato ker bi se hvalil z rekordom priprave pic) in pusti na robu pečat prave napolitanske pice – pikčast, malce zapečen rob. S svojo ponudbo tako Verace privabi vsakogar – ljubitelje pravih “praznih” pic, samo s sirom, pa za ljubitelje mesnatih dobrot in za ljubitelje veganskih dobrot (vegansko pico trenutno strežejo samo v svoji “podružnici” Verace 2.0 na Dunajski cesti, poleg Gospodarskega razstavišča).
Kaj smo jedli?
Kot pravi Italijani, smo za predjed izbrali tris pršutov. Ponudijo tri vrste pršuta – kraškega, Parminega in Serrano pršut. Tudi če nisi poznavalec pršutov, ti lahko povemo, da je to odlično izbran tris res okusnih pršutov. Poda se odlično k kozarčku vina Chardonnay Bague, ki meša arome citrusov in zrelih breskev. N j a m i. Ko smo že pri vinih – imajo odličen nabor italijanskih in slovenskih vin, lahko pa si ob pici privoščiš tudi kozarec lokalnih domačih piv. Našteta piva in vina tako res odlično sovpadajo s pico in težko zgrešiš z okusom.
Potem smo pa tu pri zvezdi večera – napolitanski pici. Izbrali smo kar staro klasiko, Margherito, ki vsebuje prave italijanske pelate in mozzarello Fior di Latte ter baziliko. In to je to. Nobenih pretiranih dodatkov, povsem preprosta pica z okusom, ki je daleč od preprostega. S tako klasiko človek težko zgreši. Pršuti so nam pustili tako dober priokus v ustih, da smo se odločili, da ga preselimo na pico. Tako smo prišli do izbire pice Crudo. Ta na svojem testu ponudi italijanske pelate, mozzarello Fior di Latte (ki smo jo mi zamenjali z bolj okusno Buffallo – brez skrbi, obe sta dobri, a pri slednji veliko bolje začutiš okus sira) ter Parmin pršut z zaščiteno oznako in baziliko.
Ponujajo tudi okusne sladice, kar je pa tudi vse kar lahko pri njih naročiš. Tako ne boš našel ocvrtih sirov, dunajskih zrezkov, cesarske solate in podobnega. Pri njih je največji poudarek na italijanski pici napolitani in tako je prav.
Se vrnemo nazaj?
Ob izboru vsega našteta, ti preostane prav veliko časa za pogovor in občudovanje svojega izbranca ali izbranke na zmenku. Čeprav pica, ko le ni gužve, pride do mize v manj kot petih minutah, preostane veliko časa za uživanje ob pici, kozarcu vina in seveda ob predjedi. Vse skupaj pa zaključi račun, ki za tako odlično kakovost ni predrag.
Predjed nas je stala devet evrov, deciliter vina slabe tri evre in pol, napolitanska klasika šest evrov in pol, med tem ko smo pri bolj mesnati pici odšteli devet evrov (a tu smo resda zamenjali mozzarello na pici, kar se šteje kot dodatek in malce doplača). Če potegnemo črto smo za odličen zmenek, z odlično kakovostno hrano in okusnim vinom plačali ravno pravšnjo ceno. Kar je pa najpomembneje, smo pa pustili odličen prvi vtis. Preostane le še ena dilema – kje bomo lahko to restavracijo na drugem zmenku presegli? Se spet vrnemo v Verace? … zakaj ne?
