Če se katerega dogodka dvakrat letno veselimo, je to zagotovo Teden restavracij. Gurmanski dogodek, kjer za deset dni večje število restavracij po vsej Sloveniji predstavi svoj kulinarični meni za enotno ceno devetnajstih evrov. Dogodek se zgodi dvakrat letno (spomladi in jeseni), meni pa mora vsebovati vsaj tri hode. Teden restavracij ni prišel izpod Alp, ampak je leta 1992 prvič bil organiziran v New Yorku, leta 2012 pa je našel tudi pot do nas. Takrat je bil predstavljen v sklopu Evropske prestolnice kulture, leta 2013 pa je postal Teden restavracij tradicionalni slovenski dogodek.
Jesenski Teden restavracij nas je tokrat prepričal v obisk štirih restavracij v Ljubljani. Obiskali smo restavracije Landerik ter Altroké v stari Ljubljani, Element na Črnučah ter Manno v Trnovem. Več ali manj smo iskali restavracije, ki ponujajo vsaj štiri hode (če je četrti hod sladica, pa smo bili sploh za) in ki ponujajo vsaj dva menija (mesni ter ribji meni, vegetarijanskega se tokrat nismo odločili poskusiti v nobeni izmed restavracij).
Nova v stari Ljubljani – Landerik
Restavracija Landerik je razmeroma nova v Ljubljani, saj so jo odprli letos spomladi. Minimalistično in čisto oblikovana restavracija nas je navdušila z menijem. V njem so ponujali tri hode – dobrodošlico, juho ter glavno jed. Pretkano so na meni za Teden restavracij vključili tudi sladico, za katero pa je bilo treba doplačati. To niti ni bilo tako dobro na samem meniju vidno in smo jo na koncu dobili, čeprav je naročili nismo.
Pri dobrodošlici so ponudili brioš s prekmursko šunko, hrenovo majonezo in vloženim hrenom, pri predjedi pa pečeno rdečo peso z vloženo rumeno peso, kremo pese in sladoledom Pustotnikove kozje skute. Za juho so ponudili, za Teden restavracij že kar tipično bučno juho, za glavno jed pa kračo Savinjskega goveda s pire krompirjem in mesno omako, z vloženo rdečo čebulo in čebulnimi drobtinami.
Pri dobrodošlici in predjedi smo uživali – kombinirali so okuse, ki so se v naših ustih prav prijetno povezali. Juha je bila, kdo bi podvomil, okusna. A skoraj pri vsaki restavraciji so ponudili bučno juho – verjamemo, je najbolj “ziher” opcija, a nekako smo se jo že navadili. Glavna jed je bila še razmeroma kar v redu, čeprav količinsko ni ponudila toliko, da bi človek rekel, da jo je dovolj. Za sladico so ponudili Blejsko grmado. Ta je bila kar dobra, a tudi tu je količinsko jedi bilo premalo, da bi upravičila svojo ceno. Poleg vsega pa je, kot smo zgoraj omenili, sploh naročili nismo.
Pohvale gredo strežnemu in kuharskemu osebju. Ti so meni prilagodili, da je lahko v njem uživala tudi oseba, ki je alergična na laktozo. S tem so res naredili korak v pozitivno smer. Lahko bi preprosto rekli, da je pač meni za Teden restavracij tak kot je.
Starosta stare Ljubljane – Altroké
Altroké obiščemo skoraj vsako leto – primarno zaradi okusne hrane in ambienta, ki nas nekako kar privleče k obisku. A tokrat smo bili po eni strani zelo presenečeni, po drugi strani pa malce razočarani. A vseeno bi se še radi vrnili nazaj.
Pri predjedeh smo uživali, navkljub njihovi mali velikosti (pravijo, da je manj več, se tolažimo), glavna jed pa nas je malce pustila razočarane. Meso, ki bi bilo lahko, če bi bilo prav pečeno, slastno in vrhunsko je bilo res žilavo. Trudili smo se ga žvečiti in žvečiti. Okusi so bili pravi, omaka poleg je bila slastna, ampak meso pa kot da je preživelo pol ure več na štedilniku. Strežno osebje je okoli mize kar letelo, brez opisovanja kaj na krožnik sploh dobimo. Zdelo se nam je, kot da so naravnani na avtomatiko in so samo postavili krožnik ter odšli. Prav, bila je gneča in to jim lahko štejemo v opravičilo, a vseeno.
Sladica pa roke dol in oh in sploh, ena izmed najboljših, ki jih ponudi Teden restavracij. Tako najboljših, da smo na koncu skoraj jokali natakarju v naročju, ko smo ga prosili, če nam prinese še eno sladico, češ da svoje sploh dobili nismo. Ni nam verjel, to pa mogoče zato, ker smo imeli okoli ust povsod razmazano čokolado.
V Altroké se še vrnemo, to zagotovo, a kaj je bilo s tistim mesom, nam pa sploh ni bilo jasno.
Luksuz na obrobju mesta – Element
Črnuški Element je postavljen resda skoraj na obrobju samega mesta Ljubljane, in z zunanje perspektive ne gre za prav nič posebno restavracijo. A notranji ambient restavracije Element je tako topel in prijeten, da smo težko odšli domov.
Končni račun nas je pa kar negativno presenetil. Odrekli smo se vinski spremljavi, ki je stala skoraj toliko kot še en meni za Teden restavracij. Ker drugega menija kot tega za Teden restavracij na mizi niso imeli, in ker poleg vinske spremljave niso imeli napisane cene posamičnega vina, smo se odločili vsak za deciliter rdečega vina. V tem primeru pričakuješ, da bo natakar prinesel vino zmerne cene. Nikakor pa ne enega izmed dražjih vin, katerega cena za deciliter je bila kar devet evrov. Bi si bili krivi sami, če bi vedeli, kakšna je cena, ali pa če bi nam natakar povedal že prej, katero vino bi nam prinesel (čeprav nam ne bi pomagalo, saj cene ni bilo nikjer napisane).
Škoda, saj smo po eni strani bili nad natakarjem navdušeni (odlično je poznal vse jedi), s to eno potezo, pa je kar malce poslabšal celotno izkušnjo. Tako smo iz restavracije odšli z lepim nasmehom v trebuhu, a z grenkim nasmeškom na obrazu.
Trnovsko presenečenje – Manna
Ko smo obiskali trnovsko Manno, nismo imeli visokih pričakovanj. Prejšnji večer smo si malce pokvarili celotno izkušnjo, zato smo bili pripravljeni na vsa prihajajoča razočaranja. In to je pri hrani težko sprejeti. Ampak Manna nas je presenetila na vseh področjih.
Manno smo obiskali na podlagi lanskoletnih priporočil za Teden restavracij, kjer smo prejeli številne pohvale na njihov račun. Ponudili so štiri-hodni meni, doplačali pa smo še sladico (ker pač, kdo zaključi obrok z glavno jedjo brez sladice?)
Za dobrodošlico smo dobili domače maslo z gobami, s tahinijem bučnih semen in kostanjevim makronom, za predjed rilletess odimljenega piščanca z džemom kutine in lisičkami ter ocean beef z jurčkovim pirejem, za glavno jed pa divjega prašiča s slivovo omako in kolerabo. Sladica je seveda padla – fondant bele in temne čokolade z jagodnim sladoledom.
Nad celotno izkušnjo smo bili pozitivno presenečeni. Nad domačim in toplim ozračjem Manninega ambienta, nad prijaznim in ustrežljivim osebjem ter nad hrano, ki nas je z vsakim grižljajem pustila odprtih ust. Sladica je bila mogoče malce povprečna, a to smo si krivi tudi sami, saj imamo pri sladicah res visoke standarde.
Če povzamemo – za Teden restavracij se v Manno zagotovo še vrnemo, priporočam pa, da se z nami vrnete (ali pa jih obiščete prvič) tudi vi. Poleg tega pa še majhen plus – za rezervacije uporabljajo booking sistem preko interneta, kar je čudovito, saj dobiš avtomatsko potrditev na mail, lahko brez težav urediš svojo rezervacijo ali pa dodaš število oseb. Majhna stvar, ki pa v 21. stoletju pomeni kar veliko.
Torej – je Teden restavracij vreden svojega obiska?
Vsekakor je. Na izbiro imajo veliko restavracij po celotni Sloveniji, zato je odlična ideja za celodnevni izlet. Edino, kar jim gre v manjši minus je to, da imajo zelo skopo ponudbo za vegane (letos samo tri restavracije). Ampak upajmo, da bodo restavracije naslednje leto to ponudbo bolj odprtih rok sprejele. Je pa pozitivno to, da so letos v kar parih restavracij ponudili tudi vegetarijanski meni, ki pa vsaj po hrani ni zaostajal za mesnim in ribjim menijem.
Lahko bi tudi vzpostavili booking sistem rezervacij (vse elektronsko na enotnem sistemu, urejanje rezervacij, preklic rezervacij in podobno). Tako bi lahko transparentno takoj videli, kateri termini so prosti, ne pa ping-pongali z elektronskimi sporočili in klici. Nekako je težko se ujeti z gostinci v tednu, ko imajo največ prometa in največ povpraševanja ter upati, da so tvoje sporočilo videti in usklajevati proste termine.
Če potegnemo črto – letos smo bili siti in veseli. Pri določenih restavracijah z grenkim priokusom, ampak nič zato. Praznih želodcev nismo bili.
